Kontaktna oseba na veleposlaništvu za kulturo in medije:

 Matej Zakonjšek

Tel.: 020 72279712  Faks: 020 72225277  E-pošta: matej.zakonjsek(at)gov.si

SLOVENSKA KULTURA, NJENA VLOGA IN PERSPEKTIVE

Kultura je tista bivanjska lastnost, ki na neizbrisljiv način zaznamuje skupnost in z vsemi svojimi sestavinami tudi določa prepoznavnost njene identitete. Kultura je v prvi vrsti pomembna za notranji razvoj skupnosti, za razvijanje kulture medsebojnih odnosov, zaupanja in tiste življenjske kvalitete, ki je pogoj vsakega pozitivnega razvoja. V vseh civilizacijah kultura na vseh področjih življenja pogojuje ustvarjalnost in napredek, s tem pa tudi obstoj in preživetje. Slovenska kulturna zgodovina jasno kaže smer kulturnega razvoja na Slovenskem v nekoliko ožjem smislu, in četudi v splošni zavesti pri nas doslej še niso dovolj znani in poudarjeni vsi dejavniki, ki so razvili prebivalstvo Slovenije in slovensko govorečega zamejstva do današnje kulturne stopnje, je danes vendarle splošno znano, da je prav kulturna rast prebivalstva zgradila trdno podlago za duhovni in materialni napredek prebivalstva.

Za vlogo kulture v življenju slovenske narodne skupnosti pa je pomembno tudi dejstvo, da je prav prek nekaterih poglavitnih dejavnikov slovenskega kulturnega razvoja prišlo do vzpostavitve politične zavesti o pravicah narodne skupnosti, najprej do lastnega jezika in ob tem do vseh drugih svoboščin, nazadnje tudi do državne samostojnosti. Čeprav se je morala slovenska kultura razvijati v razmerah, ki slovenskemu razvoju niso bile zmeraj naklonjene in se je bilo treba bojevati za obstoj, je postala pomembno gibalo slovenskega zgodovinskega razvoja, ob tem pa tudi prostor svobodnega izražanja ustvarjalne raznolikosti. V vsej slovenski zgodovini je bila kultura tisto, kar s tem pojmom opredeljujejo sodobni teoretiki: bila je povezovalna samostojna sila v družbi, ustvarjalna in dinamična, raznolika, izzivalna in kritična. Za slovensko kulturo poglavitno je tudi, da se v njej razvija slovenski jezik, najpomembnejši razločevalni znak Slovencev kot naroda, ki se po njem razlikuje od drugače govorečih sosedov. V obdobju socialističnega političnega sistema je lahko prav kultura vzpostavljala prostor narodove svobode: literarne revije, pisateljska združenja in posamezna literarna dela so odlično pripomogli pri nastajanju demokratične družbe in samostojne države.

Med glavne mejnike novejšega kulturnega razvoja na Slovenskem štejemo v prvi vrsti načrtovano opismenjevanje prebivalstva, ki se je začelo z Abecednikom kot prvo knjigo Trubarjevega protestantskega repertorija leta 1500 in do danes nadaljevalo v različnih oblikah šolanja.

Na začetku 20. stoletja je imel slovenski prostor enega najvišjih odstotkov pismenosti, čedalje bolj razvejen vzgojno-izobraževalni sistem in številne kulturne institucije. K pomembnim mejnikom na tej poti sodi tudi leto 1774 kot začetek javnega šolstva, obdobje Ilirskih provinc med 1809 in 1813, ki je pripeljalo slovenščino v srednjo šolo, in še posebej obdobje po letu 1919, ko je bila v slovenskem prostoru ustanovljena prva univerza s slovenskim učnim jezikom. Potrebo po vzgajanju uradništva, učiteljev, duhovnikov in pravnih delavcev v slovenskem jeziku na višji izobrazbeni ravni je zapisal razsvetljenec Anton Tomaž Linhart leta 1795 v peticiji na ponovno vzpostavitev licejskih študij, v slovenščini so učili na več višjih šolah, slovenščino so vpeljali na liceje v Gradcu in Ljubljani, učili pa so jo tudi v semeniščih v Gorici in Celovcu. S katedro za slovenski jezik in književnost na univerzi v Gradcu je bil leta 1896 ustvarjen temelj slovenski univerzitetni slovenistiki.

Leta 1689 je Valvasor z velikim enciklopedičnim delom Slava Vojvodine Kranjske postavil temelje slovenski kulturni zavesti (četudi z opisom le ene dežele s slovenskim prebivalstvom) in obenem s tem tudi temelje varovanju slovenske kulturne dediščine kot posebni stroki.

Organizirana skrb za dediščino ima svoje začetke najprej v ustanovitvi Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani leta 1821 in leta 1839 v ustanovitvi Društva Kranjskega deželnega muzeja.

Leta 1701 je bila ustanovljena Academia Philharmonicorum, leta 1794 je njeno dejavnost obnovila Filharmonična družba.

Po začetkih dramskega ustvarjanja v baroku se konec 18. stoletja začne z Linhartovo dramatiko novo slovensko gledališče, ki opravlja vse do leta 1918 dvojno nalogo, najprej predstavitev slovenske kulturne moči in samobitnosti ter še posebej govorne kulture, poleg tega pa razvijanje gledališke kulture z lastno dramatiko in igralsko veščino. Vse od druge polovice 19. stoletja sem je opazen razmah ljubiteljskega gledališča v okviru čitalnic in dramskih društev, v ta čas sodi začetek organiziranega delovanja operne in baletne dejavnosti, ob koncu 19. stoletja srečamo prve filmske predstave.

Dvojno vlogo v slovenski kulturi ima sprva tudi besedna umetnost, ki se je šele proti drugi polovici 19. stoletja prav razbremenila naloge povezovanja in narodnega ozaveščanja ter zaživela v iskanju izraza lastne svobodne ustvarjalnosti, potem ko je bila poprej dolgo prostor oblikovanja sodobnega slovenskega knjižnega jezika in razprav, kakšna naj bi bila njegova podoba. Slovensko literarno ustvarjanje se razvija iz svojega izročila in obenem vseskozi v stiku z evropskimi tokovi. V tem politično in kulturno razgibanem obdobju ne kaže prezreti pomembne vloge tiskanih medijev in knjige, s katero so načrtno pridobivali bralce. Med najpomembnejšimi kulturnimi združbami sta bili v začetku 20. stoletja, ko še ni bilo skupne slovenske države, Mohorjeva družba in Slovenska matica.

Za zgodovino knjižničarstva sta pomembna predvsem leto 1774, ko je z odlokom Marije Terezije del knjig iz jezuitskega kolegija prešel v splošno uporabo v novi licejski knjižnici in leto 1807, ko je licejska knjižnica dobila pravico do prejemanja obveznega izvoda vseh tiskov s Kranjske. Živa literarna ustvarjalnost je pospeševala bogato založniško in tiskarsko dejavnost, znameniti tiskar Schwentner je na začetku 20. stoletja postavil temelje sodobnega založništva in knjigotrštva.

Izjemen pomen za slovensko kulturo ima skozi vso zgodovino likovna umetnost z arhitekturo kot njeno pomembno sestavino. Svoj pečat je dala slovenski kulturni krajini, razvila je samosvojo naselbinsko kulturo, na nevelikem slovenskem prostoru pokrajinsko podobno raznoliko, kakor so raznolika govorna narečja, obenem pa je na svojevrsten način skozi stoletja na sebi lasten način odgovarjala na ustvarjalne spodbude, ki so prihajale v slovenski prostor od zunaj. Arhitekta Jože Plečnik in Maks Fabiani sta postavila svoje delo ne le v slovenski prostor, svojo izvirno oblikovalsko moč sta prispevala v mednarodno arhitekturno zakladnico. Obdobje Moderne ob prelomu stoletja, ki v vseh umetnostih odslikuje izjemen vzgib duha v ustvarjalnem prostoru slovenske kulture, predstavlja pomembno prelomnico v nadaljnjem razvoju slovenske družbe.

Med prvo in drugo svetovno vojno je bila v Dravski banovini ustanovljena javna radiodifuzija in s tem odprto novo področje kulturnega ustvarjanja, ki se je po drugi vojni razširilo z razvojem televizije.

Intenziven razmah na vseh področjih kulture se je nadaljeval v 2. polovici 20. stoletja, v ta čas spada tudi intenzivna institucionalizacija kulturnih dejavnosti, proti koncu stoletja pa sledi nov vzgib na višjo raven, predvsem glede raznolikosti umetniških izrazov, zvrsti, slogov, estetskih praks in vsebin ter medijev njihovega posredovanja. Nakazana zgodovinska pot in sodobna ustvarjalnost sooblikujeta slovensko kulturo danes.

Tako so v slovensko kulturo že vgrajene vse tiste prvine, ki jih poudarjajo vse sodobne evropske kulturne politike: svoboda izražanja in ustvarjanja, kulturni pluralizem, ovedenje pomena varovanja lastne identitete in kulturne dediščine. Na tej stopnji razvitosti se slovenska kultura danes samozavestno odpira v prihodnost in v nastajajočem skupnem evropskem prostoru vidi možnost in izziv tako za lastno ustvarjalnost kot tudi dolžnost razvijanja ter varovanja svojih posebnosti.

Kultura tudi danes ostaja nosilka slovenske nacionalne identitete in tista identifikacijska in konstitutivna točka, v kateri se stikajo ustvarjanje, samozavedanje, samoizražanje, kritično mišljenje in samorefleksija, predvsem pa je to prostor vizij za prihodnost, ki na kulturo zrejo kot na nosilko ustvarjalnosti posameznika, razvoja družbe in socialne kohezivnosti.